ZAKAJ VLAGATI DOLGOROČNO?

Pri naložbi v upravljanje premoženja strankam priporočamo, da svoja sredstva v upravljanje zaupajo za daljše obdobje. Z dolgoročnim investiranjem se možnosti izpolnitve vaših finančnih ciljev povečajo, saj vam v prid deluje moč obrestnoobrestnega računa, bolj kot nihaji na doseženo donosnost vpliva trend, prav tako pa ima trenutek vstopa v naložbo in izstopa iz nje na končno donosnost manjši vpliv.

Moč obrestnoobrestnega računa

Investiranje skozi daljše časovno obdobje nam lahko prinese marsikatero prednost. Od odnosa do tveganja je odvisno, ali bomo varčevali v banki v obliki denarnega depozita ali bomo sredstva naložili v bolj tvegane, a zato tudi donosnejše naložbe. Medtem ko naložba v bančni depozit praviloma prinaša stabilne, a nizke obresti, pa bolj tvegane naložbe v povprečju prinašajo višje donose. Ker pa nobeno kosilo ni zastonj, je za to višjo donosnost treba plačati; to plačilo predstavlja tveganje, da bo vlagatelj, če bo v nekem trenutku potreboval svoja sredstva, iz naložbe izplačan manj, kot je vanjo vložil.

Kot bomo pokazali v nadaljevanju, se zelo razgibana krivulja gibanja finančnih trgov na daljši rok »zlije« z geometrijsko rastočo krivuljo, ki prinaša višjo pričakovano donosnost kot bančni depozit ali denimo državne obveznice. Dolgi rok je namreč tisti, ki omogoča, da le majhna razlika v letni donosnosti ob koncu investicijskega obdobja prinaša velike razlike v doseženem donosu. To dejstvo prikazujemo na desni sliki.

Razlog za takšno razliko se skriva v obrestnoobrestnem računu. Ta namreč v vsakem obdobju ne povečuje (obrestuje) le začetno glavnico, temveč tudi že do tedaj natečene donose. Zato je denimo po preteku 15 let končna donosnost naložbe pri 10 % povprečni letni donosnosti skoraj 3 krat višja kot končna donosnost naložbe ob 5 % povprečni letni donosnosti.

Pomen dolgoročnosti se pokaže tudi na primeru varčevanja za pokojnino. S pomočjo modela, izračunanega z nominalnimi podatki, prikazujemo različni poti do pokojnine, ki bo omogočala več kot le pokrivanje osnovnih življenjskih potreb. Predpostavimo najprej, da bi dvajset let vsak mesec za pokojninsko varčevanje v pokojninski sklad namenili 150 EUR in vsa leta dosegali približno 4,5 % donosnost.

Drugo možnost predstavlja upravljanje premoženja, za kar pa 150 EUR mesečno sprva ni zadosten znesek, saj denimo minimalni vstopni znesek upravljanja pri Moji delnici BPH d.d. znaša 12.500 EUR. Zato 150 EUR na mesec najprej polagamo na bančni račun pri 2,5 % obrestni meri. Po dobrih šestih letih bi tako privarčevali 12.500 EUR in jih nato prenesli v upravljanje premoženja, kjer bi se premoženje nadalje povečevalo  v povprečju hitreje kot v pokojninskem skladu ali banki, vendar krivulja ni glajena, temveč nihajoča. Na upravljanje bi ravno tako kot v pokojninski sklad do izteka dvajsetih let vsak mesec dodali še 150 EUR. Po dvajsetih letih varčevanja začnemo uživati plodove dolgoročne investicijske strategije in si v naslednjih dvajsetih letih vsak mesec izplačamo dobih 260 EUR. Hkrati pustimo sredstva enako naložena kot do sedaj, to pomeni, da se neizplačana sredstva na upravljanju povečujejo tako kot do tedaj, torej donosno, vendar nihajoče, pokojninski skladi pa sredstva praviloma preložijo v kritni sklad z 1,1 % obrestno mero.

Razlika je očitna; medtem ko se investicija v pokojninski sklad ob koncu amortizacijskega dobe popolnoma izčrpa (morda linija), nam v primeru varčevanja v obliki upravljanja premoženja na računu še zmeraj ostane dobrih 200.000 EUR (siva linija).

Manjši vpliv nihanja na končni donos

Naslednja slika prikazuje, da imajo kratkoročna nihanja tečajev manjši vpliv na vaš portfelj, če svoja sredstva investirate za daljše obdobje. Tako si lahko privoščite višjo spremenljivost naložbe kot sicer, ko bi na primer že po letu dni potrebovali vložen znesek in se tako izpostavili možnosti, da bo vaš znesek ob dvigu celo nižji kot ob vstopu v naložbo.

Na sliki se meja med kratkim in dolgim rokom nahaja, ko spodnja meja donosnosti tveganega portfelja preide nad donosnost bančnega depozita. To pomeni, da obstaja visoka verjetnost, da bo donosnost portfelja od tega trenutka dalje višja kot v banki in da bo vlagatelj kljub »kosmati« krivulji zaslužil več kot le fiksne obresti. Če se investitor lahko sredstva »veže« v naložbo manj časa, kot je potrebno, da spodnja zelena meja gibanja delniških tečajev pride nad sivo bančno črto, je nevarnost, da bo s tvegano naložbo zaslužil manj kot z netvegano znatno večja. Dolgi rok je torej na njegovi strani.

Manjši vpliv napačnega vstopa ali izstopa na končni donos

Daljši kot je časovni horizont naložbe, manj je pomembna tudi pravilna izbira trenutka vstopa na trg. Na spodnjem grafikonu, ki kaže dvajsetletno gibanje delniškega indeksa, prikazujemo dve možnosti vstopa v naložbo. Razlika v doseženi donosnosti je vidna v naklonu hipotenuz pravokotnih trikotnikov. Siv trikotnik prikazuje vstop v času navdušenja, zaradi česar je donosnost v osmih letih za polovico nižja kot donosnost v treh letih v primeru modrega trikotnika, ki prikazuje vstop v času razočaranja nad trgom.

Mnogi vlagatelji vložijo velike zneske v trenutkih navdušenja, ko vrednosti na borzi že nekaj časa rastejo, in dvigujejo sredstva, ko vrednosti nekaj časa padajo in so že blizu dna. Povsem pričakovati je, da takšno ravnanje ne privede do ustreznega povečanja vrednosti prihrankov, temveč lahko celo do njihovega zmanjšanja.

Najbolje bi bilo seveda investirati tedaj, ko so borzni tečaji na minimumu. Takšna strategija je seveda utopična, ker borznih gibanj ne more napovedati nihče. Zato se je v praksi kot učinkovito izkazalo postopno vlaganje podobnih zneskov v enakomernih časovnih intervalih, predvsem v času padanja tečajev delnic. Tovrstni programi investiranja praviloma prinesejo lepe rezultate z enakomernim dolgoročnim plemenitenjem sredstev. Pomembno pa je tudi, da vlagatelj ne reagira preveč emocionalno oziroma da nenehno ne vstopa v naložbo in izstopa iz nje. Več o vplivu emocij na investicijske odločitve lahko preberete tukaj.