STROŠKI

Pomemben dejavnik neto donosnosti katere koli naložbe so stroški, ki si jih lahko predstavljamo kot požirke iz kozarcev vode. Več kot je teh požirkov in večji kot so, manj vode v kozarcu ostane.

Dobro je, da vlagatelj vse stroške pozna in jih pred vstopom v naložbo dobro pretehta. Nekateri stroški namreč skrivoma, vendar neprestano zmanjšujejo vrednost portfelja, kar je za končni donos naložbe seveda ključno. V nadaljevanju so predstavljeni vsi stroški, ki nastopijo pri naložbah na finančne trge.

Delitev dobička

Delitev dobička predstavlja delitev doseženega donosa med stranko in upravljavca v nekem obdobju. Gre za plačilo, ki je najbolj odvisno od uspešnosti opravljenega dela upravljavca in je zato z vidika stranke tudi najbolj nepristransko. Delitev dobička pomeni, da upravljavec zasluži tedaj, ko za stranko ustvari nek donos, in pričakovati je, da še to le, če je vrednost portfelja na dan obračuna večja od največje že obračunane vrednosti portfelja v preteklosti.

Kot prikazuje spodnja slika, bi do delitve dobička prišlo v obdobjih, označenih z zelenimi puščicami. Takrat je namreč vrednost portfelja presegla do tedaj najvišjo doseženo vrednost (vodoravne temno morde črte), kar zagotovi tudi nagrado upravljavcu. Ta način nagrajevanja spodbuja upravljavca k čim boljšemu delu, saj bo sam zaslužil le tedaj, če bo zaslužila tudi stranka. Takšnemu načinu nagrajevanja sledimo pri Moji delnici BPH d.d.

Vendar pa ni nujno, da imajo vsi upravljavci enak način obračuna delitve dobička. Lahko se zgodi, da si kakšen nagrado vzame že tedaj, ko vrednost portfelja poraste, ne glede na to, ali portfelj dosega zgodovinsko najvišje vrednosti ali pa je po hudem padcu le malenkost porasel. Premišljeni vlagatelj naj bi upošteval tudi ta vidik svoje naložbe.

Upravljavska provizija

Upravljavska provizija je strošek, ki vlagateljev portfelj neprestano bremeni, ne glede na to, kaj se je z njim dogajalo oziroma kako uspešen je bil upravljavec. Tovrstna provizija se na obračunski datum obračuna glede na vrednost portfelja (povprečno v obdobju ali končno), ne glede na njegovo vrednost oziroma dosežen donos v obdobju. Gre za nezanemarljiv strošek, praviloma predstavljen kot nek nizek odstotek na mesečni ali četrtletni ravni, ki pa na letni lahko znese kar veliko. Primerjavo stroškovnih modelov z in brez upravljavske provizije si lahko ogledate tukaj.

Vstopni stroški

Vstopni stroški vlagateljev portfelj obremenijo že ob vstopu v naložbo in tako že na začetku poslabšajo njegov končni donos. Na upravljanju premoženja je ta strošek redek, pogosteje pa se pojavlja pri vzajemnih skladih. Več o vplivu vstopnih stroškov na donosnost portfelja si lahko preberete tukaj.

Transakcijski stroški

Pri trgovanju s finančnimi instrumenti poravnalni agenti tako v Sloveniji kot v tujini zaračunajo svoje posredniške provizije. Prav tako nastajajo stroški plačilnega prometa, predvsem z nakazovanjem denarja v tujino in iz nje. Ti stroški večinoma bremenijo stranko.

Izstopni stroški

Izstopni stroški so stroški, ki so obračunani na končno vrednost vlagateljevega portfelja. Končni donos vlagatelja po obračunanih predhodno opisanih stroških tako lahko zniža še izstopna provizija. Tovrstni stroški so tako na upravljanju premoženja kot pri vzajemnih skladih zelo redki.

Davki

Vlagatelji so pri vlaganju v finančne instrumente podvrženi obdavčitvi. Končni neto donos je donos naložbe, zmanjšan za davke. Vlagatelji, ki precej naključno kupujejo in prodajajo finančne instrumente, na ta vidik mnogokrat pozabijo. Prav tako povprečen samostojni vlagatelj nima ne časa ne znanja, da bi svoj portfelj tudi davčno optimiziral. Delo upravljavca naj bi bila med drugim tudi to, čeprav je razlika med upravljavci na tem področju zelo velika. Ne samo, da so za končni vlagateljev donos pomembni ustrezni vstopi in izstopi iz naložb, temveč je za pravo optimizacijo potrebna tudi prava izbira in kombinacija finančnih instrumentov. Pravi upravljavec to počne, prav tako redno in sproti spremlja davčni položaj vlagatelja.

Pri vzajemnih skladih je »davčna optimizacija« na ramenih vlagatelja samega. Upravljavec je namreč ne more omogočiti, saj je nakup točke vzajemnega sklada davčno enakovreden nakupu posamezne delnice. Prepričanje o tem, da je vzajemni sklad davčno ugodnejši od upravljanja premoženja, je napačno. Pri vzajemnem skladu gre v bistvu zgolj za prelaganje plačila davka v prihodnost po sedaj znanih pogojih in trenutni zakonodaji. Če se zakonodaja spremeni, je lahko investicija v vzajemni sklad v trenutku v povsem drugem položaju, kot pa je vlagatelj prvotno predvideval. Če denimo namerava vlagatelj v nekem skladu vztrajati 20 let, zato da davka ne bi plačal, bo morda po 20 letih presenečen. Kdo pa zagotavlja, da se ne bo zakonodaja spremenila in bo davek potrebno plačati?