TVEGANJA

Pri naložbah v finančne instrumente se vlagatelji srečujejo z različnimi tveganji. Razumevanje tveganja in njegove povezanosti s potencialno donosnostjo investitorjem pomaga zavarovati njihov portfelj in izboljšati možnosti za povečanje premoženja. Zato je pomembno vedeti, koliko tveganja naj investitor za dosego nekega donosa sprejme, kako tvegane so različne naložbe, kako tveganje merimo in katerim vrstam tveganj smo pri naložbah na finančnih trgih lahko izpostavljeni. Najprej pa je dobro vedeti, kakšni smo in kašen je naš odnos do tveganja oziroma zakaj se po nepotrebnem določene stopnje tveganja bojimo.

Sprejemanje tveganj

Prav gotovo nihče ne bi smel pristati na sestavo portfelja, ki mu ne bi dala nočnega spanca, in zagotovo se mora posameznik počutiti lagodno ob misli na izbrano naložbo. Vendar zavest o tveganju ne sme biti ovira, temveč dragoceni zaveznik. Če je vlagatelj pripravljen sprejeti le nekoliko višje tveganje, je lahko za to nagrajen v obliki višjega donosa.

Vsaka finančna naložba s seboj nosi tveganje, za vlagatelja pa je optimalna takrat, ko ima ustrezno razmerje med tveganjem in pričakovano donosnostjo. Premica SML predstavlja pričakovano donosnost pri določenem tveganju in predstavlja mejo med ustreznimi (modre točke na levi sliki) in neustreznimi (sive točke na levi sliki) tveganju prilagojenimi donosnostmi. Naložbe, ki ležijo nad premico, dosegajo višjo dejansko donosnost od pričakovane, naložbe, ki ležijo pod njo, pa imajo glede na sprejeto tveganje prenizko donosnost.

Na spodnji desni sliki je lepo razvidno, kako je sprejemanje ustreznega tveganja pomembno za doseganje dolgoročno precej boljšega rezultata. Če izberete naložbo s prenizkim tveganjem (točka A na levi sliki), boste dolgoročno dosegli bistveno nižji donos kot če izberete naložbo z višjim tveganjem (točka B na levi sliki). Na desni sliki lahko vidite, kako se na videz majhna razlika v donosnosti zaradi različno sprejetega tveganja na koncu odrazi v povsem drugačnem doseženem donosu. Več o dolgoročnosti in moči obrestnoobrestnega računa si preberite tukaj.

Na spodnji desni sliki je sprva lepo viden razkorak v doseženi donosnosti med različno tveganima naložbama. Zgornja krivulja kaže donos bolj tvegane naložbe, ki precej časa pridobiva nasproti spodnji krivulji.

Vendar pa je v obdobju padanja tečajev gornja krivulja tudi precej bolj padajoča, kar pomeni, da je bolj tvegana naložba (naložba z višjo beto) sicer najprej bolj pridobivala, ob padcu pa tudi občutneje padla od manj tvegane naložbe (naložbe z nižjo beto). Za dosego višjega končnega donosa je torej potrebno bolj tvegati, to pa pomeni, da bo v slabih časih lahko padec vrednosti premoženja občutnejši.

Mnogi vlagatelji se medsebojnega razmerja med tveganjem in pričakovano donosnostjo ne zavedajo. Vendar je tudi tvegati potrebno na pravilen način in višje tveganje ni nujno avtomatsko povezano z višjim donosom. Z nepremišljenim načinom vlaganja vlagatelji pogosto prevzemajo nepotrebno previsoka tveganja in svoje naložbe ne optimizirajo dovolj.

Za vlagatelje je poleg razumevanja tveganja pomembno tudi poznavanje možnosti in načinov obvladovanja tveganj. Katero koli tveganje se z znanjem, nenehnim učenjem in izkušnjami da obvladovati. Tipičen primer je npr. letenje s potniškim letalom. V letalo je vgrajenih cel kup znanj in izkušenj v obliki instrumentov, kontrole letenja in učenja ukrepanja v kriznih situacijah z namenom obvladati tveganje letenja. Pri motornem zmaju vsega tega ni, zato je tudi tveganje ustrezno večje.

Merjenje tveganj

Tveganje pri vlaganju v finančne instrumente je potrebno razumeti kot negotovost donosov, ki jih bo vlagatelj prejemal v prihodnosti. Vlagatelj danes ne more vedeti, kakšen bo njegov prihodnji donos, lahko pa posamezne možne donose predvideva z določeno verjetnostjo. Tako lahko denimo z verjetnostjo 0,5 pričakuje donos +20, z isto verjetnostjo pa tudi donos -20. V tem primeru imata oba donosa enako verjetnost nastopa, vlagatelj pa je soočen s tveganjem, da bo namesto +20 »dobil« -20. V praksi vseh možnih donosov in verjetnosti zanje nihče ne pozna, zato se za njihovo oceno pogosto uporabljajo različne statistične metode, ki temeljijo na preteklih podatkih.

V financah tveganje merimo s spremenljivostjo donosov oziroma donosnosti, najpogosteje uporabljena parametra v ta namen pa sta standardni odklon donosnosti in beta. Standardni odklon donosnosti meri odklone posameznih stopenj donosa od povprečne stopnje donosa v nekem obdobju. Višja kot je vrednost standardnega odklona, bolj so donosnosti v posameznih obdobjih nihale okoli povprečne stopnje donosa in višja je bila spremenljivost tečajev. Višja spremenljivost pa pomeni višje tveganje.

Drugi parameter je beta, s katerim finančni analitiki merijo spremenljivost posameznega finančnega instrumenta oziroma portfelja glede na spremenljivost celotnega trga. Mejna vrednost koeficienta beta je 1. Če je beta nekega portfelja višja od 1, donosnost tega portfelja niha bolj kot niha celoten finančni trg, vrednost, nižja od 1, pa pomeni, da je donosnost portfelja manj spremenljiva kot donosnost trga. Če je beta portfelja denimo 1,5, pomeni, da bo donosnost portfelja enaka 1,5%, če bo trga zrasel za 1%, oziroma -1,5%, če bo trg padel za 1%. Višja beta odraža večjo spremenljivost donosnosti in s tem večje tveganje.

Čeprav je večina kazalnikov, s katerimi običajno merimo tveganje, izračunanih na podlagi preteklih podatkov, se je potrebno zavedati, da je tveganje v različnih časovnih obdobjih različno. Kot primer lahko navedemo slovenski trg v letih 2006 in 2007. Medtem je ta v letu 2006 izkazoval konstantno visoko rast z relativno majhnimi odkloni mesečnih donosnosti, pa je leto 2007 postreglo z zelo velikimi razlikami v mesečnih donosnostih. V začetku leta so denimo mesečne donosnosti dosegale visoke pozitivne vrednosti, od sredine leta naprej pa so bile kar globoko negativne. Pri razumevanju tveganja je zato potrebno upoštevati časovno komponento in se zavedati, da je tveganje funkcija časa. Razlog za to je tudi v dejstvu, da se nekatera od spodaj naštetih tveganj v cenah finančnih instrumentov na neučinkovitih trgih ne odražajo sproti ter praviloma izbruhnejo hipoma in tako močno povečajo spremenljivost.

Več o kazalcih in merjenjih tveganja pri Moji delnici BPH d.d. si lahko preberete tukaj.

Naložbe glede na sprejeto tveganje

Verjetno poznate splošno prepričanje o tveganosti različnih naložb. Klasične razpredelnice med najbolj varnimi tako omenjajo gotovino in depozite, med najbolj tveganimi pa denimo delnice, ki vseskozi nihajo in lahko celo propadejo. Takšna delitev je preveč poenostavljena, čeprav v nekaterih primerih drži; vendar pa ni pravila, da bo to veljalo tudi za vašo naložbo.

V javnosti vlada prepričanje, da sta gotovina in depozit najvarnejši naložbi v svetu. Z varnostjo tu seveda razumemo, da se ohranja vrednost prvotnega zneska. Če zanemarimo dejstvi, da vam gotovino lahko ukradejo in da s takšnim varčevanjem ničesar ne zaslužite, obstaja še ena nevarnost, ki ji pravimo inflacija. Tudi v normalnih razmerah evrski tisočak danes ne pomeni iste vsote čez deset let, saj si zaradi konstantne rasti cen tedaj zagotovo ne boste mogli kupiti enake količine stvari, kot si jih lahko kupite danes. Z varčevanjem v obliki gotovine si torej lahko privoščite vedno manj.

Bančna vezava na drugi strani sicer prinaša neke obresti, vendar praviloma le toliko, da si lahko zagotovite ohranjanje glavnice.V zgodovini pa so bila tudi številna obdobja, ko je bila inflacija višja od bančnih obrestnih mer. To je pomenilo, da so se vložena sredstva v primeru daljših vezav izgubljala. Na desni sliki je razvidno, da je v evroobmočju do takšnega pojava prišlo v letih 2004 in 2005; obrestna mera za depozite gospodinjstvom za vezavo do dveh let je bila nižja od tedanje stopnje inflacije. Naložba v bančne depozite torej ni ohranjala niti glavnice.

Poleg tega so bančni depoziti izpostavljeni tveganju propada posamezne banke. Finančne krize nas vedno znova spomnijo, da banke niso imune na krizne situacije, nove finančne regulative, ki se obetajo po vsem svetu, pa naj bi šle tudi v smeri preprečitve rasti bank do te mere, da jih ni mogoče pustiti propasti. Mnoge banke so v preteklosti postale tako velike, da bi njihov propad ogrozil celoten finančni sistem države, regije ali celo sveta, z novo regulativo pa naj bi se takšnim bankam izognili in torej dopustili tudi njihov propad. S propadom banke pa so ogroženi tudi vsi depoziti strank, tako pravnih kot fizičnih oseb (posebej tisti višjih vrednosti).

Vlagatelj ima sicer poleg splošno priznanih oblik naložb na voljo še nekatere druge finančne produkte oziroma storitve, ki pa so ali

nelegalni (npr. piramidne sheme) ali pa jih je kot naložbe sploh težko opredeliti (npr. naložbeno zavarovanje). Pri nelegalnih je vlagatelj izpostavljen dodatnim zelo visokim tveganjem, njihov epilog pa praviloma predstavlja dolga vrsta ogoljufanih vlagateljev, ki izgubijo celoten investiran vložek.Pri naložbenih zavarovanjih pa je težava v tem, da gre bolj za zavarovanje kot naložbo. Če odmislimo zavarovalni del, pa je naložbeno zavarovanje povezano s tistimi tveganji, ki jih vsebujejo naložbe, v katere vlaga sklad.

Razen omenjenih obstaja še cela vrsta produktov, med katerimi se je možno odločati. Pred vsako odločitvijo se je potrebno vprašati, ali produkt, za katerega se odločate, res poznate in poznate tveganja, ki pri njem nastopijo. Tudi v Sloveniji so vlagatelji še vedno prepričani, da so bančne vloge povsem varna naložba; to dokazuje spodnji graf, ki kaže izjemno velik delež bančnih vlog med vsemi naložbami slovenskih gospodinjstev konec leta 2009. Zgoraj pa smo pokazali, da so tudi depoziti izpostavljeni določenim tveganjem, ki jih neprofesionani vlagatelji ne znajo oceniti, zato je zgolj sledenje splošnim dogmam lahko tudi nevarno.

Vrste tveganj

Spremenljivost donosnosti izvira iz različnih virov. Najpogosteje se vlagatelji srečujejo z naslednjimi vrstami tveganj:

• Tržno tveganje: gospodarski dejavniki, kot so recesija, inflacija ali spremenljive obrestne mere, lahko vplivajo na tržna nihanja. Na vrednost delnic vplivajo tudi rezultati poslovanja, finančni potencial podjetij in vpliv pričakovanj. Ker so finančni trgi zaradi neprestanega ocenjevanja prihodnjega stanja gospodarstva dinamični, se vrednost portfelja dnevno spreminja in nekateri vlagatelji se ob kratkoročnih nihanjih cen ne počutijo lagodno. Vendar pa za povprečnega vlagatelja ni pomembno tveganje dnevnih sprememb cen, temveč tveganje, da bo vrednost portfelja nizka v trenutku, ko ga bo vlagatelj želel prodati.

• Likvidnostno tveganje: predstavlja tveganje, da kupec zaradi pomanjkanja povpraševanja in/ali ponudbe po določenem finančnem instrumentu tega v želenem trenutku kupi predrago oziroma ga proda prepoceni ali pa ga sploh ne more prodati. Na borzah se kot merilo globine trga uporablja izračun likvidnostne premije, ki meri, za koliko se spremeni cena finančnega instrumenta ob vnosu tržnega naročila večje vrednosti. Na Ljubljanski borzi je ta vrednost postavljena le na 7.500 EUR, pa že ta pri večini naših delnic povzroči velik premik tečajev. Na tujih trgih so zneski, potrebni za večji premik tečajev, bistveno višji.

• Deželno tveganje: predstavlja nevarnost večjih ekonomskih, zakonodajnih ali političnih sprememb v državi, kjer ima vlagatelj naložena sredstva. Tovrstne spremembe namreč lahko povzročijo spremembe v delovanju podjetij ali trgov in zato vplivajo na cene finančnih instrumentov. Pri investiranju v razvijajoče se in manj poznane trge je treba biti na to tveganje še posebej previden.

• Tveganje spremembe deviznega tečaja: pomeni, da bo lahko vlagatelj pri vlaganju v tuji valuti zaradi nihanja deviznega tečaja dosegel nižjo donosnost.

• Panožno tveganje: posamezne gospodarske panoge se bolj ali manj gibljejo v ciklih in zato v določenih obdobjih prosperirajo, v drugih pa upadajo. Naložba v eno samo panogo je podvržena njenemu cikličnemu gibanju in je z vidika celovitega uravnavanja naložbenega tveganja neustrezna.

• Tveganje inflacije: nekateri investitorji se zaradi varnosti investiranega premoženja odločajo za naložbe s fiksnimi ali zagotovljenimi obrestnimi merami, kot so na primer obveznice ali bančni depoziti. Vendar v teh primerih tveganje povzroča inflacija, saj obstaja možnost, da fiksna obrestna mera ne bo v koraku z naraščajočimi cenami storitev in blaga.

• Tveganje spremembe obrestne mere: sprememba obrestnih mer je posledica dogodkov in premikov v makroekonomskem svetu. Ko centralna banka te premike zazna, odreagira s spremembo obrestne mere, kar celoten finančni sistem premakne v nov ravnotežni položaj. Posledično to vpliva na številne dejavnike finančnega sistema. Tako se denimo spremenijo vrednotenje finančnih instrumentov, pogoji zadolževanja, privlačnost razvojnih projektov, razmerje med varčevanjem in porabo med prebivalstvom, tečajna razmerja med valutami itd. Vse opisano pa ima vpliv tudi na vlagateljev portfelj.