UPRAVLJANJE PREMOŽENJA ALI ETF-I

Uravnavanje naložbenega tveganja

Tako kot pri vzajemnih skladih morate tudi pri naložbi v ETF na začetku spoznati njihove različne vrste, določiti pravilna merila za izbor in se nato na osnovi teh meril odločiti o izboru nekega ETF-a. To pomeni, da je potrebno že pred vložkom dobro poznati trg in se odločiti, kateri ETF izbrati in posledično kateremu indeksu slediti.

Prilagoditi stanje portfeljev

ETF-i predstavljajo na indeks vezane portfelje, ki morajo čim natančneje slediti posameznim indeksom. To ima lahko dve pomanjkljivosti. Prvič, pri ETF-ih je treba pogosto usklajevanje portfeljev, kar pomeni veliko trgovanja, vendar ne z namenom dodatnih zaslužkov, temveč samo uskladitve portfeljev. Tovrstno usklajevanje portfeljev indeksu se izvaja ne glede na ceno, zato so skupni stroški lahko precej visoki.

Drugič, pri ETF-ih ima upravljavec »zvezane roke«, saj lahko samo sledi indeksu, na ostale premike v panogah, valutah in drugem pa se ne more prilagoditi, dokler se ne spremeni sestava samega indeksa. To pomeni, da mora vlagatelj sam prepoznati bolj oziroma manj perspektivne indekse in se jim tako sam prilagoditi. Tudi ETF-i na globalne indekse imajo večinoma pomanjkljivost, da stavijo na »vezan« portfelj, kjer upravljavec nima moči spremeniti stanje, če meni, da je kateri izmed sektorjev prevrednoten in predrag.

Prilagodljivost upravljanja premoženja, ki je ETF-i ne morejo zagotoviti, se dolgoročno izkaže v višjih doseženih donosih in hitrejšem doseganju zastavljenih ciljev.

Donosnost v obdobju stagnacije

V času stagnacije indeksi rastejo počasi ali pa sploh ne rastejo. Povsem logično je, da v takšnem primeru tudi ETF-i, vezani na takšne indekse, ne dosegajo donosov. Pri upravljanju premoženja pa aktivni profesionalni upravljavec lahko naredi nekaj več. Kljub stagnaciji borzni trgi namreč ne mirujejo, te nihaje pa z aktivnim trgovanjem dober upravljavec izkoristi, da za vlagatelja vseeno doseže dodatne donose.